Infinite Romance Love Facebook ad: “Nadaljuj z branjem”

About this ad

Meta Ad Library ID

1292045769737465

Platforms

Facebook and Instagram

Relaunches

0

EU reach

41

How we count

Ad text

🔥Moja mati me je zapustila za osemnajst dolgih let. Potem ko me je vzela nazaj iz sirotišnice, v kateri sem odraščala, se ji je mudilo, da bi me poročila. Zakaj, se sprašujete? Victoria ni bila le moja mati. Bila je kraljica krdela Luna – vladajočega krdela volkodlakov. Kmalu sem ugotovila, da je bil edini razlog za mojo vrnitev ta, da bi služila kot zamenjava v politični poroki. Moja posvojena sestra naj bi bila naslednja kraljica, a je bila zaradi svojega promiskuitetnega obnašanja glavna tema pogovorov v mestu. Nekako je bila to še večja sramota kot moje lastne težave. Bila sem brez volka. Bila sem v zrelih osemnajstih letih in še vedno nisem videla svojega volka. Za Victorio je bilo to dodatno ponižanje. Predvidevala sem, da me je zato pred vsemi tistimi leti zapustila. Potem pa je dobila novo hčerko, popolno volkuljo. Ona je bila veliko bolj bodoča kraljica, kot bi jaz sploh kdajkoli bila. Strmela sem v seznam pred seboj. Imena so se zdela znana. Wolfham. Lunerly. Moonraiser. Fotografije ob imenih so prikazovale nekatere najlepših moških, kar sem jih kdaj videla. Vsak z izrazitimi potezami in sijočimi zlatimi očmi. Alfe. Ženska, ki je stala pred mano, moja mati, je zavzdihnila. »Zora,« je zvenela izčrpano. »Vsi so čudoviti moški. Vsak je dedič svojega imena. Odlični alfe. Veliko bi te lahko naučili.« Izpustila sem vzdih. »Ne, mati, tega ne potrebujem,« sem odrinila seznam. »Samo sama želim biti. Nočem se poročiti.« »Želiš biti spet brezdomka? Zdaj si princesa tega naroda in nimaš pojma, kaj to pomeni.« V Victorijinem glasu je bila sled jeze. »Če ne bi bilo tvoje sestre—« Ustavila se je sredi stavka. Dvignila sem obrv. »Moje sestre?« sem rekla z mrtvohladnim izrazom. »Če ne bi bila kaj, kurba?« Njena roka je švignila navzgor in nagonsko sem dvignila roko, da bi se zaščitila. Bila je navada, ki sem se je naučila v sirotišnici. Victoria je otrpnila. Ni me udarila. Namesto tega je njen glas postal hladen. »Pazi na svoj ton,« je rekla. »Amara je še vedno tvoja sestra. In jaz sem tvoja mati.« »Vendar si me za osemnajst let zapustila,« sem odsekala. »Očitno nisem jaz tista, za katero ti je mar. Amara je. Zakaj ji torej ne pustiš imeti te prekleto poroko.« Ostro sem vstala s stola in odkorakala proti vratom sobe. Sunkovito sem jih odprla in pustila Victorio v njeni pisarni. Imela sem občutek, da sva imeli ta isti pogovor že stokrat v zadnjih šestih mesecih, odkar sem živela z Victorio in Amaro. Kraljico Victorio. Toda nisem odraščala s tem zavedanjem. Odraščala sem in se selila od sirotišnice do rejniške družine do sirotišnice, misleč, da sem zgolj človeška deklica, ki je nihče nima rad. Slednje je bilo res, toda prvo je bilo, da sem dedinja prestola Lune. To sem izvedela šele na dan, ko sem dopolnila osemnajst let. Stala sem na ulici s svojimi stvarmi v torbi in nisem imela kam iti, potem ko so mi povedali, da sem prestara, da bi ostala v sirotišnici. Ko so mi solze začele teči po obrazu, se je pojavila ona. Nekaj mi je govorilo, da mi mora biti ženska z ognjeno rdečimi lasmi in medeno zlatimi očmi v sorodu. Njen nos je bil enake oblike kot tisti, ki sem ga videla v ogledalu. Ko se mi je nasmehnila, se je na njenem obrazu zrcalila ista jamica, ki sem jo sčasoma zasovražila. Takoj sem spustila torbo. Nato mi je povedala, da ji je ime kraljica Victoria Luna. In da je moja mati. Po glavi mi je rojilo milijon vprašanj, toda edino, ki mi je ušlo iz grla, je bilo: »Zakaj?« To je vprašanje, na katerega Victoria ni nikoli odgovorila. To mi je dalo vse informacije, ki sem jih morala vedeti. Moja mati me ni nikoli ljubila. Nikoli me ni želela. Zavrgla me je kot stara oblačila. Edini razlog, da se je vrnila po mene, je bil, da bi potrdila svojo krvno linijo in si zagotovila mesto na prestolu Lune. Bila sem politični kmet. To in dejstvo, da sem bila politični kmet brez volka. Victorijino pomanjkanje ljubezni se je še dodatno pokazalo, ko mi je postavljala vprašanja o mojem otroštvu. Razdražljivost ob polni luni? Ne. Hrepenenje po teku? Ne. Srbeč, praskajoč občutek v kosteh? O čem za vraga je govorila? Potem mi je povedala, da bi morala biti volkodlak. Bitje, ki bi se lahko v trenutku preobrazilo v volka. S super močjo in sluhom ter vsemi tistimi kul okultnimi sposobnostmi, o katerih sem brala v knjigah. Toda jaz nisem imela ničesar od tega. Bila sem izjemno običajna. Victoria je to na meni sovražila – ali bolje rečeno, prezirala je mojo preprostost. Šla je celo tako daleč, da je pustila, da njena lastna kri osemnajst let tava po svetu, medtem ko je tujega otroka razvadila v nesramnega, domišljavega paglavca. Ta misel mi je gorela v glavi, ko sem vihrala po hodniku, stran od Victorijine pisarne. Potem sem slišala, da me ponovno kliče po imenu. »Zora, skleniva dogovor,« je rekla moja mati. »Ti si dedinja prestola Lune. Potrebuješ partnerja. Samo poskušam ti pomagati.« »Mi pomagati?« sem se posmehnila. »Če bi mi res želela pomagati, me ne bi zapustila. Nočeš mi pomagati. Niti me nočeš.« »Seveda te hočem,« je odgovorila Victoria, pri čemer so se ji ramena povesila in je bila prvič videti poražena. »Imela sem svoje razloge, da sem te pustila pri ljudeh. Jaz—« »Potem mi jih povej!« sem odvrnila. »Poskušala sem te zaščititi,« je rekla. »Spoznala boš—« Odprla je usta, da bi znova spregovorila, a sem jo spet prekinila. »Je to razlog, da me še nisi predstavila? Da si me zadnjih šest mesecev skrivala v tem kotu gradu? Amara gre ven, kadar se ji zahoče. In posmehuje se mi, da sem zguba brez volka, ki ne bo nikoli ubežala njeni senci. Nisem imela priložnosti raziskati kraja, od koder naj bi izvirala. Da bi me 'zaščitila'? Če bi me hotela obvarovati, bi me pustila pri miru!« »Zora, prosim te,« je Victoria začela rjoveti. »Sčasoma boš vse spoznala. Samo vedi, da sem tvoja mati!« »Zame si nič,« sem mirno rekla. »Si samo neka naključna ženska, ki se je pred šestimi meseci spotaknila v moje življenje in me želi uporabiti kot zamenjavo za svojo sestro za tvojo lastno korist.« Victoria me je prebodla s pogledom. Nato je poravnala ramena in me pogledala izpod čela. »Jutri odhajaš,« je rekla strogo. »Obiskovala boš Akademijo Alfa. Če diplomiraš, ti bom povedala vse, kar želiš vedeti. Prosta si, da greš.« »Lahko grem?« Dvignila sem brado, da sem prestregla njen pogled. »Torej, nobene poroke.« Victoria se je hladno zasmejala. »Če ti uspe sami diplomirati, potem prav. Svet volkodlakov je veliko bolj brutalen kot človeški.« »Sprejmem,« sem rekla. »In diplomirala bom na vaši neumni Akademiji Alfa ter pričakujem odgovore takoj. Sicer odidem.« S tem sem se obrnila na peti in jo pustila strmeti v moj hrbet. Potrebovali so le teden dni, da so me vpisali na »Akademijo Alfa«, karkoli za vraga naj bi to bilo. To malo, kar sem imela, sem spakirala nazaj v torbe in se z avtom odpeljala stran od gradu. To je bilo prvič, da sem videla svojo državo; vse je bledelo v zeleno zamegljenost, medtem ko so me odpošiljali v moj naslednji zapor. Ko se je avto ustavil pred zgradbo za sprejemne zadeve, sem ostala odprtih ust. Akademija Alfa je bila videti kot katera koli druga človeška univerza. Imela je starejšo arhitekturo, a vse je bilo videti enako kot univerza, ob kateri sem odraščala. Ljudje, ki so hodili naokrog, so bili videti tako kot jaz. Nobenih nobel oblačil, nobenih kron. Kot bi bila spet naenkrat človek. Oddahnila sem si. To je bilo lahko. To bom zmogla. V srednji šoli sem bila odlična. Maturirala sem s čistimi peticami. Sem imela prijatelje? Ne. A iskreno, prijateljev nisem potrebovala. Morala sem se prebiti skozi to šolo in iz nje priti z dovolj znanja, da Victorio spravim z njenega visokega konja. Izstopila sem iz avta, medtem ko mi je voznik pomagal z mojimi torbami. Nihče me ni niti drugič pogledal. Kolikor so vedeli, sem bila le še ena bogata punca, ki se je prišla učit. Nisem bila osramočena dedinja prestola. Nenadoma se je zdelo, kot da se mi je odvalilo breme od srca. To zmorem. To bom preživela. Zgrabila sem svoje torbe in se odpravila proti sprejemni dvorani. Ravno ko sem dosegla stopnice, je v moj periferni vid vdrla gmota črnega krzna. Zrušila sem se na tla v viharju svojih stvari. Breme, ki se je pravkar dvignilo, je udarilo nazaj vame kot tona opek. Nato sem začela kričati, saj je vsaka kost v mojem telesu začutila naval elektrike, ki je stekla skoznje kot kri. Poglavje 2: Osnove volka Še vedno sem se trzala od bolečine, ko sem v kotičku očesa zaznala gibanje. Nato so me potegnili na noge. Kdor koli se me je dotikal, je povzročil, da se je elektrika vrnila z veliko manjšo intenzivnostjo. Še vedno je bilo dovolj, da sem hlastnila za zrakom in zarila nohte v tisto osebo, da bi obdržala ravnotežje. Tih hihit je ohladil vso vročino, ki je sevala po moji koži. Sunkovito sem se obrnila v rokah te osebe in pogledala v obraz boga. Moški, ki me je držal, je bil visok s sijočimi zlatimi očmi. Ne bi me smelo presenetiti, saj sem stala ob vznožju sprejemne zgradbe za Akademijo Alfa. Vendar so bili v živo tako zelo drugačni. Resnično so se lesketali kot polna luna. Njegova ramena so bila široka, zagorela in valovita od mišic. Tako zelo, da je to napenjalo njegovo kožo. Na zgornji ustnici je imel brazgotino, ki se je ukrivila navzgor proti njegovi ličnici. Pod njo je bila ena sama jamica, ki jo je poudarjal nasmešek na njegovem obrazu. Njegovi lasje so bili pristriženi tesno ob glavi in so bili globoko črni. Bil je naravnost prečudovit. »Živijo, draga,« je rekel. Imel je enak naglas kot vsi v Victorijinem gradu. Tistega aristokratskega. »Oprosti mi,« je nadaljeval. »Zdi se, da si mi stopila na pot pri mojem jutranjem teku.« Posmehnila sem se. »Ali običajno tečeš s svojim psom?« Malce sem ga odrinila v prsi, zaradi česar so me njegove roke izpustile. »S polno hitrostjo je treščil vame!« Moški se je znova zasmejal. »To sem bil jaz, draga.« Nenadoma sem se počutila ne na mestu. Bila sem na akademiji za volkodlake. Tu ni bilo psov. Ljudje so bili psi. Toliko o tem, da bom ostala neopažena, sem si mislila. Nerodno sem se zasmejala in si pomela tilnik. »Oprosti,« sem rekla in s težavo pogoltnila. »Bil je tako majhen – mislila sem, da je pes!« Oči moškega so potemnele. Njegov nasmešek se je poglobil. »Verjemi mi, ljubica,« je rekel tako globoko, da je zabobnelo po mojih kosteh. »Prav nič na meni ni majhno.« Moja čeljust se je nekajkrat odprla in zaprla, ko sem poskušala predelati očitno aluzijo. Preden sem lahko spregovorila, je moški znova začel govoriti. »Moraš biti nova,« je rekel. Ves dražljiv, provokativen ton je izginil. Bil je hladen in trd. »Ali niste imeli Alfe v svojem krdelu?« Krdelo? V trenutku sem bila zmedena. Namesto odgovora sem zgolj molče zmajala z glavo. Moški je prikimal. »Ima smisel,« je rekel. »Samo vedi, da so alfe približno dva do trikrat večje od navadnega volka. Tukaj bi te vsakdo lahko podrl brez pomisleka.« »Hvala za nasvet,« sem zamrmrala in si znova pomela vrat. Obraz moškega je bil zamrznjen v ostrih linijah. Lahko bi prisegla, da mu je trznila ustnica. »Veš,« je rekel z glasom, komaj glasnejšim od šepeta. »Nisem vedel, da na šolo spuščajo ljudi.« Okamnela sem. Ujel me je. »Nisem človek,« sem se obrambno odrezala. Moški je zamrmral. »Tvoj vonj pravi drugače,« se je obrnil in začel odhajati. »Ne hodi mi na pot, človek.« Zadnjo besedo je zarenčal, kot da bi bila zmerljivka. Bila sem v šoku. Kako se je ta moški tako hitro obrnil proti meni? Takoj sem postala jezna in se zravnala. Nisem nameravala pustiti, da bi že prvi dan vsi pometali z mano. »Opravičilo bi bilo lepo,« sem odločno rekla. Moški se je ustavil. Obrnil se je nazaj in me prikoval z jezo v svojih zlatih očeh. »Šibki—« še eno renčanje. »—ne spadajo na akademijo alfa.« Pustil me je odprtih ust in strmečo v njegov hrbet. Moški se je hitro preobrazil v tistega istega črnega volka, ki me je povozil, in zdrvel stran. Iz nekega razloga so me njegove besede šokirale. Bila sem tako zelo izven svojega elementa. Bila sem na šoli s kupom nadnaravnih zveri. Vsaka je bila močnejša, kot sem jaz kdaj koli bila. Spet sem bila sama. Zasopla sem in potegnila ramena nazaj. Ne da bi me biti sama kdajkoli ustavilo. Zgrabila sem svoje torbe in odkorakala v sprejemno dvorano. Direktorica mi je dala moj urnik, učbenike in ključ od mojega dijaškega doma. Mislim, da ni vedela, da sem Victorijina hči, a zagotovo je imela vprašanja. Večkrat je premerila moje ognjeno rdeče lase in zdelo se je, da se njen pogled zadržuje na mojih očeh, ki so bile še vedno barve lešnika in še ne alfa zlate. Odšla sem iz stavbe in čez kampus do zgradbe mojega doma. Ves čas sem bila v rdečem alarmu za kakršne koli kosmate gmote, ki bi tekle čez trato. Na srečo nisem imela več takšnih pripetljajev, preden sem prispela do svoje sobe. V ključavnico sem potisnila okrašen zlat ključ in zavrtela kljuko. Star les je zaškripal, ko so se odprla. Notranjost sobe je bila polna lesa enake barve. Ena stran je imela prazno pohištvo. Druga je bila videti, kot da bi roza barva bruhala po njej. Vsak kotiček je bil prekrit z nabrano, dekliško roza. Od posteljnega pregrinjala, do preproge in blazine na stolu pri pisalni mizi. Bilo je rahlo moteče. Svoje torbe sem privlekla v sobo in pustila, da so se vrata za mano zaprla. Nekaj časa sem strmela v praznino svoje strani, preden sem močno izdihnila. »Lahko bi se tudi udobno namestila,« sem zamrmrala pod nosom. Odprla sem svoje kovčke in začela razpakirati. Eden je bil poln stvari, ki sem jih prinesla iz svojega starega življenja. Nekaj starih majic s kratkimi rokavi, ki sem jih oboževala, nekaj precej ponošenih kavbojk in odeja, s katero sem odraščala. Odeja je bila prešita odeja, ki mi jo je naredila moja prva rejnica. Sestavljena je bila iz sedemdesetih različnih kosov tkanine, nekoliko scefrana na robovih, a dajala je občutek doma. Na posteljo sem položila rjuhe in nato čeznje pregrnila prešito odejo. Drugi kovček je bil poln stvari iz mojega novega življenja. To je bilo nekaj kosov kraljevskih oblačil, ki mi jih je Victoria dala v zadnjih šestih mesecih. Na vrhu je bil listič, za katerega sem vedela, da je bil napisan z Victorijino roko. Previdno sem ga odprla. Zora, Srečno na Akademiji Alfa. Vem, da nisva imeli veliko časa skupaj, a želim izraziti, kako resnično ponosna sem nate. Zrasla si v lepo, neodvisno žensko. To je vse, kar bi si zate lahko želela. Z ljubeznijo, Kraljica Victoria Posmehnila sem se in vrgla pismo na dno predala svoje mize. »Z ljubeznijo,« sem se norčevala, ko sem zgrabila preostanek kraljevskih oblačil in jih vrgla v kup na dnu omare na svoji strani sobe. »Z ljubeznijo, moj klinc,« sem zasikala nekomu v prazno. Razpakiranje mi je vzelo približno eno uro in nato sem bila znova sama. Pouk se je začel šele naslednje jutro. Vrgla sem se na posteljo, popolnoma izčrpana od potovanja in dneva. Počasi sem pustila svojemu telesu, da je zaspalo. Naslednje jutro je bila moja cimra še vedno pogrešana. Zavzdihnila sem od izčrpanosti. Toliko o kakršni koli pomoči pri poti do predavalnic. Oblekla sem se in zapustila zavetje svoje sobe brez cimre ter stopila na velik, odprt kampus. Pešačila sem čez kampus do svojega prvega predmeta, Osnove o volkovih. Upala sem, da mi bo dal odgovore na nekatera vprašanja, ki sem jih imela. V tesnobi sem pogoltnila slino, ko smo prišli do vrat nečesa, kar je bilo videti kot ogromna telovadnica. Kup volkov je v moji bližini stresalo s sebe svojo volčjo podobo. Vsi so bili čudoviti s sijočo zagorelo kožo, sijočimi lasmi in sijočimi zlatimi očmi. Ob tem sem se počutila kot mravlja med velikani. Moje obrvi so se nabrale, ko sem jih opazovala, kako so vstopali v telovadnico in ne v učilnico. Sem mislila, da so to Osnove? sem si mislila. Ja, osnove volkodlakov, Zora, me je oštel moj notranji glas. Kjer te naučijo boriti se in teči ter vse tiste dobre stvari, ki jih želijo od volkodlakov. Preplavila me je tesnoba. Tukaj sem, misleč, da bo to predmet, za katerega bi se lahko učila. Ne pa vojne taktike za najstnike. Na to pa res nisem bila pripravljena. Mimo mene se je sprehodila izjemno visoka ženska z dolgimi črnimi lasmi in se mi posmehnila. »Prvi dan?« je zavlekla. »Ja, pravzaprav,« sem ji odgovorila. To je bilo dobro. Sklepanje prijateljstev je bilo dobro! »Srečno,« je zarenčala, preden se je z ramo zaletela vame in se prerinila v slačilnico za telovadnico. Sramežljivo sem ji sledila. Od enega izmed trenerjev sem sprejela par kratkih hlač, majico in superge. Lase sem si čim bolj zalizala na vrh glave, preden sem vstopila v telovadnico. Bila je masivna. Okrog je ležalo vsaj dvajset lutk za sparing, cel kup uteži in rdeča tekaška steza, ki se je zdela, da meri pol milje v krogu. Del mene si je oddahnil. V srednji šoli sem kot pobeg trenirala atletiko. Odkar sem spoznala, da sem volkulja, nisem trenirala, vendar sem bila prepričana, da bi še vedno lahko odtekla miljo v ubijalskih šestih minutah. Znova sem preletela telovadnico. Moje oči so se zadržale na utežeh. Znan par zagorelih ramen je nekomu pomagal pri potisku s prsmi. Moški, ki je izvajal ponovitve, je bil premočen od znoja, ko je poskušal iztisniti še zadnjo ponovitev. Zagoreli moški je potegnil preostanek poti z lahkoto, ki me je prestrašila. Ko se je obrnil, si nisem mogla pomagati, da ne bi hlastnila za zrakom. Bil je isti črnolasi moški, ki me je včeraj skoraj povozil. Njegov nasmeh se je skisal, ko je zalesketal name, njegove zlate oči pa so žarele. »Ti,« je zarenčal. Poglavje 3: Dedič Lune Odločno je zakorakal proti meni in nagonsko sem se skrčila vase. Svoj pogled sem zadržala na moškem s črnimi lasmi. Tip, ki mu je pomagal, je pravkar vstal in prav tako gledal proti nama. Tudi on je imel črne lase in zdelo se je, da je vzhodnoazijskega rodu. »Hej,« je poklical moškega, ki se je penil pred mano. »A je to tista prasica, Max?« »Oprostite?« sem se naježila. »Sploh vas ne poznam!« »Ve vse, kar mora vedeti,« je zasikal višji moški, Max. »Da si šibko malo dekle brez volka, ki se ji je nekako uspelo pretihotapiti na Akademijo.« »In jaz vem vse, kar moram vedeti o tebi,« sem mu vrnila. »Si velik nasilnež,« sem nadaljevala. »Ki je, očitno, tako zelo negotov glede svojega lastnega položaja, da mora zatirati druge ljudi.« Svoje ustnice sem ukrivila v posmehljiv nasmešek. »In nisi nekdo, za kogar bi rada tratila svoj čas in se zanj jebala.« »O, sranje,« je nekdo zašepetal za mano. Ozrla sem se nazaj proti množici, ki se je oblikovala okoli mene. Vsi okoliški volkovi so bili videti na smrt prestrašeni. Obrnila sem se nazaj in pogledala svojega nasilneža. »Torej strašiš vse tukaj?« sem se vzravnala. »Kaj si ti, nekakšen princ?« Ta Max je strmel navzdol vame. Zdelo se je, da njegovo telo popolnoma pritlikavi mojega. »Jaz sem Maximus Wolfham. Dedič rodbine Wolfham,« je izpljunil. Wolfham. Wolfham. Wolfham. Zakaj mi je bilo to ime tako znano? »Oh,« sem izdahnila. Dodajmo to k moji zbirki »oh-ov«. Ta moški je bil eden izmed potencialnih snubcev, ki mi jih je izbrala mama. Bil je dedič naslednje največje volčje hiše. In gledal me je, kot da bi mu poscala kosmiče. »Oh,« se mi je posmehnil. Porinil se je mimo mene in z ramo trčil v mojo. Začutila sem isti srh elektrike, ki je stekla skozme, kot včeraj, ko me je povozil. »Mislil sem tisto, kar sem ti rekel včeraj, človek,« je Maximus vrgel čez ramo. Spet tista beseda. »Pojdi mi s prekleto poti.« Sledila sem mu čez telovadnico. Ustavil se je pri skupini ljudi in se obrnil k meni. Njegovi prijatelji so ob njem klepetali, on pa je bil preveč zaposlen s tem, da je vame metal morilske poglede. Zastokala sem. Toliko o tem, da bom ostala neopažena, sem si mislila. »Tišina, tišina, tišina!« je odjeknil glas po telovadnici. Moški, po oblačilih sodeč očitno trener, se je pojavil iz pisarne ob telovadnici. »Dovolj klepetanja. Danes bomo merili čas teka. Dajte mi ogrevalni krog, nato pa bosta Maximus in Petyr vodila raztezanje.« Brez drugega ukaza se je celotna skupina pognala po stezi. Sledila sem jim in se zadrževala proti zadnjemu delu skupine. Petyr je očitno bil tisti vzhodnoazijski moški, ki mu je varovanje nudil Maximus, saj sta prevzela vodstvo. Stežka sem dohajala. Dih se mi je zatikal v grlu, ko sem pogledala čez stezo in videla Maximusa ter Petyrja, ki sta me gledala nazaj s ledeno hladnimi pogledi. Odlično, sem si mislila. Še en sovražnik. Petyr je bil prav tako čeden. A ni bil Maximus. Kljub temu, kako nesramen je bil do mene, si nisem mogla pomagati, da se mi ne bi zdel neverjetno privlačen. Ogrevalni krog smo zaključili proti koncu skupine, nato pa se razbili v vrste za raztezanje. Pristala sem poleg ženske z dolgimi črnimi lasmi, na katero sem naletela prej tistega dne. Poskrbela je, da me je opomnila, da me ne mara, tako da se je skoraj zaletela vame s telesom vsakič, ko smo se obrnili. Ko je bilo raztezanja konec, smo okoli trenerja oblikovali polkrog. Stal je spredaj s pisalno podlogo v roki. Zavzdihnil je, preden si je s pisalom nekaj nakracal in podlogo potisnil pod roko. »Prav, jaz sem trener Wells,« je zavzdihnil. Bilo je, kot da je popolnoma zdolgočasen. »Danes bomo izvedli tek. Za vas, brucke in bruce. To je dvajset krogov po stezi v manj kot petinštiridesetih minutah.« Dvajset krogov? Deset milj? V manj kot petinštiridesetih minutah??? Začutila sem, kako se mi je žolč iz želodca dvignil do grla. V srednji šoli sem tekla. Bila sem solidna tekačica na kratke proge. Milja je bila moj vsakdanji kruh. Nikoli nisem pretekla več kot pet milj, kaj šele deset. Ozrla sem se naokrog, da bi videla, ali je še kdo videti paničen. Nihče se ni zdel ganjen. Obrnila sem se nazaj k trenerju. Ujel je moj pogled in opazil paniko na mojem obrazu. »No, če vam ne uspe doseči dvajsetih,« je rekel. »Ne bodo vas vrgli ven. Vendar boste morali obiskovati dopolnilne treninge, dokler ne boste mogli opraviti. Idealno je dvajset, toda če dosežete petnajst, vam ne bo treba opravljati dopolnilnih treningov. Ciljajte na dvajset. Bodite zadovoljni z vsem nad petnajst. Je jasno?« Vsi okoli mene so prikimali. Petnajst. Petnajst krogov bi lahko zmogla. To je bilo sedem milj in pol. Samo dve in pol več od mojega maksimuma. Popolnoma izvedljivo. Trener je vsem naročil, naj se postavijo v vrsto na stezi. Bila je dovolj široka, da smo bili razporejeni v vrste po trije. Pred mano je bila ženska z belo-blond lasmi in sijočimi vijoličnimi očmi. Pred njo je bila ženska, ki je še nisem spoznala. Svetlolasa ženska se je počasi obrnila in mi namenila polovičen nasmešek, preden je tiho zašepetala: »Srečno.« S tem se je zaslišal trenerjev žvižg in smo odšli. Vsi pred mano so se pognali v vratolomnem tempu. Pri začetku sem zatikajoče poskočila, šokirana nad dejstvom, da je bil nekdo dejansko prijazen do mene. Poskušala sem dohajati, a sem čutila, kako se mi pljuča naprezajo, zato sem se vrnila k istemu ritmu, ki sem se ga naučila v srednji šoli. Desna, leva, desna, leva. Bilo je preprosto zapasti nazaj v mehaniko teka. V srednji šoli je bil to moj pobeg. V atletiki ni bilo sirot ali otrok brez staršev. Bil si samo ti in rdeča steza. Merili so te po tem, kako hitro si lahko tekel. In jaz sem lahko tekla hitro. Vlekla sem se okoli svojega desetega kroga, ko je trener zavpil, da je do konca še deset minut. Močneje sem pritisnila na noge. Pet krogov v desetih minutah. Ni bilo neizvedljivo. Čutila sem, kako mi začenjajo odmirati noge, ko sem šla vse močneje in močneje. Prišla sem do ovinka svojega štirinajstega kroga in se pognala v šprint. Nisem imela pojma, koliko časa je še ostalo, a vedela sem, da se moram dokazati. Letela sem mimo množice volkov, ki so že končali, in vse močneje premikala roke in noge. Znoj mi je kapljal po zadnjem delu vratu, ko sem ponavljala svojo mantro. Dokaži. Dokaži. Dokaži jim, da si vredna biti tukaj! Prečkala sem sredino kroga, ko je bila moja duša strta. Trenerjev žvižg je zadonel čez stezo in se mi vžgal v ušesa. »Čas je potekel!« je zakričal. »Smith!« je poklical moj človeški priimek in ustavila sem se, se prepognila in se dušila v lastnih pljučih. »Ti greš v dopolnilno!« Odpravila sem se nazaj čez stezo in se postavila zraven ženske z belo-blond lasmi. Namenila mi je majhen, žalosten nasmešek. »To je bilo res impresivno,« je tiho rekla. »Običajno tisti brez volka ne pridejo dlje od desetih krogov.« »Hvala,« sem izdavila. »Je še kdo drug zgrešil cilj?« Ugriza se je v ustnico in to je takoj odgovorilo na moje vprašanje. Odlično. Zastokala sem in se zgrudila na tla. Noga je brcnila v mojo peto in mi jo izbila izpod mene, zaradi česar sem se prevrnila. Gledala sem navzgor proti svojemu napadalcu. Bil je, seveda, Maximus. »Edina letos, ki ni končala teka,« je zbadal. »In še brez volka je. Ne moreš mi reči, da to ni zaradi tega.« Potisnila sem se pokonci in stala s ponosnimi prsmi. »Sem brez volka, ampak sem bila vseeno dovolj blizu, da sem skoraj premagala vaš neumen tek.« »Skoraj,« me je Maximus ponovil s samozadovoljnim nasmeškom. »Kot v smislu – ni ti uspelo.« Zasmejal se je in se obrnil stran od mene. »Bože,« sem zasikala. »Sovražim ga.« »On te zagotovo ne mara,« je razmišljujoče dejala blondinka. Zastokala sem in si potegnila z roko po obrazu. »Hvala,« sem rekla. Morda pa zato, ker ve, da si dedinja Lune? je rekel droben glasek v ozadju moje glave. Poglavje 4: Potencialni možje Ne more, sem rekla. Razen če bi informacije dobival od nekoga drugega zunaj Akademije Alfa. Nihče tukaj ni vedel, kdo sem. »Okej, presneto – vi mulci in vaše čvekanje!« je zavpil trener. »Se sploh hočete boriti?« Okoli skupine se je zaslišalo nekaj krikov, vriskov in vpitja. Osebno sem si želela zlesti v luknjo in umreti. Borba? »Smith!« me je trenerjev glas predramil iz sanjarjenja. Loren me je nežno stresla. Spoznala sem, da je moj obraz zalezen v grimasi, zato sem se ji blago nasmehnila. »Innnnn....« Trener je pokukal dol na svojo pisalno podlogo. »Wolfham.« Odlično. Naravnost odlično. Zdaj mi je Maximus nameraval razbiti rit in se s tem hvaliti celo večnost. Pogledala sem čez blazino za sparing in videla, da me že čaka. Zbadljivo je pomigal s prsti in začutila sem, da se je moja grimasa vrnila. Odkorakala sem do blazine in pred njim zavzela svoj obrambni položaj. »Dajmo to čim prej opraviti,« sem zavzdihnila. Maximus se je nasmehnil kot maček. »Z veseljem.« Zalučal je prvi udarec in uspelo mi ga je blokirati s podlaktjo. Peklo je kot hudič in povzročilo, da sem od bolečine zasikala. Medtem ko sem se prilagajala, je zamahnil z nogo in že sem bila na zadnjici. Zastokala sem in se skotalila nazaj na noge. Zdelo se mi je, kot da me je po gležnju udarila kovinska palica. Pogledala sem ga, ko sem ponovno zavzela svoj položaj. Nos je imel naguban. »Smrdiš po človeku,« je zasikal. »Si sploh kdaj že bila v bližini volka?« »Ja,« sem hitro odvrnila, ko sem tokrat jaz sprožila prvi udarec. »No, ne.« Sem se popravila. Skrbelo me je, da bi se izdala. »Ja ali ne?« je ležerno rekel Maximus. Sprožil je dvojni križni udarec, ki je dvakrat pristal na moji podlakti. Zastokala sem, ko sem sprejela silo. »Ne,« sem iztisnila skozi zobe, ko sem sprožila nov udarec. Prvega je blokiral pri svojih rebrih, nato pa to izkoristil za protinapad in mi z enim pristal v trebuhu. Znova sem bila na svoji zadnjici. Pihnila sem in si z obraza odpihnila zablodeli pramen las. »Odraščala sem z ljudmi,« mi je uspelo iztisniti, medtem ko sem poskušala s stopalom objeti zadnji del njegovega meča in ga spraviti na tla. Komaj da se je premaknil. Od frustracije sem zakričala, preden sem se prevalila in spet vstala na noge. Tokrat se je spravil name z večjo silo. Toda njegove besede so zvenele prav tako lenobno kot prej. »Vzgojili so te ljudje?« je vprašal. Vrgel je kroše. Komaj sem ga blokirala. Postajala sem površna. »Nič čudnega, da nimaš nobenega spoštovanja do Višjih krdel—« Še en kroše, ki je komajda zgrešil moje lice. »—Čeprav, kateri volk bi zapustil svojo hčerko?—« Še en udarec, ki je pristal na moji roki in povzročil, da sem zakričala. »—Očitno si bila ogromno razočaranje—« Udarec. Udarec. Blokada. Zgrešen. Opotekla sem se nazaj. »—Mislim, kateri volk je pri tvoji visoki starosti brez volka?—« Brca v moje stegno. Moje koleno je udarilo ob tla. »—Sprijazni se, nič nisi. Niti tvoji starši te niso želeli.« Še en udarec. Tokrat je prišel v stik z mojim licem. V meni se je vnela bes. Začutila sem, kako me je preplavil ogenj z vztrajnostjo, kakršne nisem še nikoli občutila. Zavpila sem, ko sem svojo roko zavihtela nazaj proti Maximusu. Svojimi nohti sem potegnila čez njegov bicep in opotekel se je nazaj. Počasi sem opazovala, kako se je curek krvi zbral v liniji in nato stekel po njegovi notranji strani roke. Maximus je bil videti šokiran. S kazalcem je potegnil po ureznini in razmazal kri. Zamrmral je in pogledal v daljavo. Obrnila sem se in videla, da naju vsi šokirani gledajo. Nihče ni pričakoval, da bi jaz poškodovala Maximusa. Počasi sem vstala in Maximusa pogledala v oči. »Dokazala ti bom, da spadam sem,« sem rekla počasi. »In ko bom, pričakujem tisto prekleto opravičilo.« S tem sem se obrnila in stopila z blazine za sparing ter odšla v slačilnico. Hitro sem se stuširala, preden bi vstopili ostali. Svetlolasa punca, ki je prej govorila z mano, je ob izhodu naletela name. Zgrabila me je za roko in me potegnila ven iz slačilnice. »Ne morem verjeti, da si to naredila!« je zakričala v šepetu. »Nihče še nikoli ni povzročil, da bi Maximus krvavel. Kaj šele nekdo brez volka!« »Ja,« sem se na pol nasmejala. »Niti jaz. Preprosto je nekaj prišlo name.« »Jaz sem Loren, mimogrede,« je rekla. Namenila mi je blag nasmešek. »Zdi se, kot da potrebuješ prijateljico.« »Jo,« sem zamrmrala. Bila sem tako zelo izven svojega elementa. Čutila sem poglede na sebi in nisem imela pojma, zakaj. Ob tej misli mi je glasno zakrulilo v želodcu. Ustavila sem se in pogledala Loren. »Ehm, ali dobimo kosilo?« Loren se je zasmejala. »Seveda,« je rekla. »Greva v menzo?« »Prosim,« sem ji odvrnila. Loren me je odpeljala v menzo poleg telovadnice. Povedala mi je, da je po celotnem kampusu več mest, kjer bi lahko jedla. Bila je celo restavracija z zrezki. V strahospoštovanju sem zmajala z glavo. Nisem mislila, da sem že kdaj bila v restavraciji z zrezki. To zagotovo ni bila moja prva izbira, ko v sirotišnici nisem imela denarja. Stopili sva v veliko menzo poleg telovadnice in takoj sem bila preplavljena z vtisi. Tam je bila vsaka vrsta kuhinje, za katero sem kdaj slišala, in nekaj tistih, za katere nisem. Vse je bilo sočno in svetlo ter obdano z rastlinjem. Loren je švignila proti nečemu, kar se je imenovalo »postaja za suši«, medtem ko sem jaz odtavala k postaji s sendviči. Vzela sem si običajno, purana v belem kruhu z gorčico, in vodo. Bila sem neverjetno dehidrirana in izčrpana po tistem jutranjem pouku Osnov, in razmišljala sem, da bi si privoščila še nekaj sušija, s katerim je Loren hodila okoli. Bog ve, da bi moje telo potrebovalo te kalorije. Namesto tega sem ostala pri svojem sendviču in stopila k blagajničarju. Poskušala sem pobrskati po svojih žepih za gotovino, a je blagajničar rekel, da je v redu. Podal mi je račun, na katerem je bilo stanje na mojem računu, in začutila sem, kako mi je obraz padel. Victoria je na moj račun nakazala več kot dovolj denarja. Mogoče pa bi si le lahko privoščila tisti suši? Namesto tega sem počakala, da je Loren plačala, in nato z njo hodila naokrog, da bi našli prosto mizo. Ko sva iskali, so se vrata menze na široko odprla in noter se je sprehodil Maximus. Sledila sta mu še dva druga moška. Oba sta bila enako orjaška. Moški na njegovi desni je imel na obrazu trajen namrščen izraz. Njegovi lasje so bili temno rjavi in imel je nekoliko bledšo kožo kot Maximus. Bila je posuta s pegami. Bilo je čudno nasprotje njegovemu obnašanju. Drugega sem takoj prepoznala. Ime mu je bilo Thorne Blythwitch. Potikal se je po gradu v času, ko sem bila tam jaz. Victoria mi je povedala, da bo nekoč on moj vitez. Takrat sem skomignila z rameni, zdaj pa je bil tukaj. In on ni imel pojma, kdo sem bila jaz. Njegovi lasje so bili na spodnjem delu pobriti in svetlo rjavi. Zgornji del je bil pobarvan na blond in spet v majhen čop, povlečen nazaj z obraza. Imel je ostro čeljust in nekaj dlak na obrazu nad ter pod ustnicami. Njegov obraz je bil nevtralen, dokler ni zagledal mene. Ustavil se je in opazoval, kako hodim mimo, z očmi, vklenjenimi z mojimi. Zadržala sem njegov pogled, ko sem hodila naprej. Ob nekaj sem se zaletela in moj sendvič je zletel z mojega pladnja ter na svoji poti pustil madež gorčice. Sendvič je treščil ob nekaj in v odzivu sem se zdrznila in trdno zaprla oči. Ko sem jih počasi odprla, je Maximus gledal navzdol vame, z morijo v očeh in gorčico vsepovsod po svoji beli srajci. »O, ta je gotova,« sem slišala izza svojega hrbta. Želela sem se obrniti in zalesketati na kogarkoli, ki je to rekel, vendar so bile moje oči prikovane na Maximusa. Počasi je z roko potegnil po sprednjem delu srajce in nekaj gorčice je čmoknilo na tla. Preostanek mu je prekril roko. Pogledal me je in me prebodel s svojimi zlatimi očmi. Odprla sem usta, da bi spregovorila, pa sem bila prekinjena. »Prekleto sranje!« je zakričal nekdo v bližini. Sunkovito sem premaknila pogled. Bil je moški s pegami in temno rjavimi lasmi. Njegovo mrščenje je nekako postalo še hujše. »Pazi, kam prekleto hodiš!« je odsekal. »Še nikoli nisem videl tako brezvezne osebe.« Maximus je zamrmral in pogledal dol proti svoji roki, prekriti z gorčico. »Morda bi bila bolj pozorna, če ne bi opazovala Thornea od glave do peta,« je rekel. Nato je spet pogledal navzgor vame. »Čeprav bi morala takšno obnašanje pričakovati od človeka brez volka.« Zopet tista prekleto beseda. »O, zdaj razumem,« je zasikal pegasti moški. »To je tista idiotka, ki se te je odločila brazgotiniti pri Osnovah?« Brazgotiniti? Sem ga res tako globoko porezala? Bila sem preveč zaposlena z razmišljanjem o svoji lastni moči, da bi se sploh zavedala, da je pegasti moški stopil bližje k meni. Bil je tako visok, višji od Maximusa. Njegovo celotno bitje je pogoltnilo moje v senco in pokazalo, kaj v resnici sem bila. Mravlja med velikani. Jezni velikani. »Poslušaj me, punca,« je odsekal moški. »Kairos,« je opozoril Thorne. Čeprav v tem ni bilo pravega opozorila. Kvečjemu je zvenel zdolgočaseno. Kairos. Tudi to ime sem poznala. Presneto sranje, so vsi ti trije moški tisti, ki naj bi bili moji potencialni možje? Poglavje 5: Lov Prepusti Victoriji, da najde absolutno najslabše možne moške. Čeprav se je to skladalo s tem, kako je z menoj ravnala celo moje življenje. Točno tako, nikoli te ni ljubila, je rekel glas v moji glavi. Jebi se, sem ji vrnila. Nato sem začutila silo, ovito okoli mojega bicepusa. Trznila sem iz svojega notranjega monologa in Kairosova roka je bila ovita okoli mene s silo, ki pušča modrice. Rahlo sem zacvilila. »Poslušaj me,« je odsekal. »Zdi se, da ne veš veliko o volčji kulturi. Verjetno zato, ker nikomur ni bilo dovolj mar zate, da bi te poučil—« Njegove ustnice so se zvile v sadističen nasmešek. »—ampak si v prisotnosti bodočega kralja. Zahtevamo spoštovanje. Morda, če bi nam ga izkazala, bi te spustili z opozorilom.« Sunkovito sem potegnila nazaj stran od njega, vendar se nisem premaknila niti za centimeter. Dvignila sem obrv. »In kako si predstavljaš, da bi to naredila?« »Poklekni,« je izpljunil. Pogledala sem okoli sebe. Vsi so opazovali. Cela šola bi vedela, kakšna ubogljiva psica sem, če se ne bi zoperstavila temu idiotu. Do konca mojega časa tukaj bi vsi pometali z mano. Morala sem uveljaviti svojo voljo zdaj in pokazati svojo prevlado. »Ne,« sem izpljunila nazaj. Njegove oči so bile prav tako zlate, a te so bile temnejše, bolj jezne od Maximusovih. »Kdo misliš, da si? Princesa?« No, očitno ja, je rekla moja glava. To ne pomaga... »Ne prenašam nasilnežev,« sem mu posmehljivo odvrnila. »Kar ti očitno si. Zato me spusti in odstopi.« Kairos je za trenutek strmel vame z razširjenimi nosnicami. Njegov celoten obraz se je tresel od besa. Bila je škoda, če ne bi bil tako jezen, bi bil morda postaven. Končno je izpustil mojo roko in me odrinil stran. Spustila sem »uf«, ko sem pristala sredi Loreninih prsi. Kairos je še vedno strmel vame, preden se je obrnil in nagovoril množico. Njegov bolan nasmešek je bil nazaj. »Imamo svoj prvi lov!« je oznanil. Množica je začela vriskati in vzklikati in začutila sem, kako me je v prsih preplavila tako globoka panika, da so se mi zatresle kosti. »Prvi, ki jo bo prisilil k podreditvi, zmaga,« je nadaljeval. Nato je spet pogledal mene. »Dodatne točke, če jo ob tem spraviš na tla.« Moje oči so se vanj razširile, nato pa so ošvrknile množico v menzi. Vsi so vstali na noge in se počasi pomikali proti meni. Nekateri so renčali, drugi pa so vohali zrak in poskušali ujeti moj vonj. »Zora,« je zašepetala Loren izza mojega hrbta. »Moraš teči.« »Nima smisla,« sem ji vrnila. »Hitrejši so od mene kot ljudje in še bolj kot volkovi.« »Samo poskusi, hudiča!« me je Loren potisnila proti vratom menze. Nekoliko sem se opotekla in slišala Kairosov smeh na moj račun. Počasi sem se še naprej umikala proti vratom, z očmi na ljudeh pred mano. Nenehno so se mi približevali in približevali. Moja roka je zadela ob kovino kljuke, na hitro sem jo odprla in se pognala v šprint. Moje noge so bile še vedno popolnoma izčrpane od jutranjega teka. Začutila sem protest vsake mišice v njih, ko sem stekla s polno hitrostjo. Nisem imela pojma, kam grem, in tekla sem naprej, medtem ko sem za seboj slišala zavijanje. Nisem se mogla ustaviti in pogledati, kako blizu so bili, ter tvegati, da bi se upočasnila. Naprezala sem se in naprezala, moja pljuča in stegna so gorela, dokler mi ni nečesa velikega presekalo poti in povzročilo, da sem se z jecljanjem ustavila. Ogromen volk s sijočimi vijoličnimi očmi in sivim kožuhom se je ustavil pred menoj. Škljocnil je s čeljustmi in jaz sem se obrnila v drugo smer. Tekla sem naprej, dokler mi ni poti presekal drug volk, tokrat rdečkastozlate barve in z zlatimi očmi. Zopet sem se obrnila in stekla proti neki zgradbi. Tretji volk mi je presekal pot na vhodu in zavila sem, da bi zbežala po zadnji uličici. Srce mi je razbijalo iz prsi. Končno sem zavila za vogal in pričakovala izhod, vendar sem naletela na slepo ulico, na ograjo, ki je bila tako visoka kot dve jaz, položeni ena na drugo. »Prekleto!« sem zakričala. Zavijanje in renčanje sta bila vse bližje. Obrnila sem se in pred seboj zagledala štiri volkove z naježenimi dlakami in razgaljenimi zobmi. Spredaj je bila orjaška svetlolasa volkulja, ki je korakala sem in tja. »Podredi se!« je zalajala. »Opraviči se!« Zvenelo je, kot da bi bila v moji glavi. Njene besede so se odbijale od sten moje lobanje. Bila sem v šoku. Volkovi lahko govorijo? »Ali pa kaj? Me boste pojedli?« sem rekla. Poskušala sem pokazati kar se da malo strahu, kljub dejstvu, da sem se tresla do kosti. »Če se želi Kairos igrati to malo igrico, se bo končala, ko se bom jaz odločila.« Gobec svetlolase volkulje se je zvil v nasmeh. »Srečno.« Nato so napadli. Takoj sem začela metati brce in udarce, da bi jih odvrnila. Moji prsti so se zarili v robove ograje in dvignila sem se stran od njihovih gobcev. Škljocali so pod mojimi stopali in se nato začeli dvigati na zadnje noge. To sem vzela kot svojo priložnost in zavihtela svoja stopala na vrh glave sivega volka. Zacvilila je zaradi sile moje celotne teže na njeni glavi. Odgnala sem se in se izstrelila v nebo. Nekoliko sem opletala z okončinami, preden sem zgrabila vrh ograje in se zavihtela čeznjo. Padla sem na tla na drugi strani, medtem ko so volkovi še vedno renčali. Moja zadnjica se je počutila zmodreno in odšepala sem nazaj na noge. Poskušala sem spet preiti v polni šprint, a se je spremenilo v šepav tek. »JEBITE SE, PSICE!« sem zakričala čez ramo. Zbežala sem iz uličice in zaslišala zavijanje še več volkov. Prekleto, ali so lahko komunicirali med seboj, da sem pobegnila? Nisem si dovolila preveč dolgo razmišljati o tem. Osredotočena sem bila na to, da najdem prostor za skrivanje. Nadaljevala sem s tekom, ko sem začutila silo, ki je trčila vame. Moj svet se je zavrtel na bok in končno sem spoznala, da je to morda moj konec. Nekajkrat sem pomežiknila, da bi iz svojega vida spravila zamegljene madeže. Moja glava se je počutila, kot bi jo povozil avtobus. Opotekla sem se na noge. Roka se je ovila okoli mojega zapestja. Poskušala sem se je otresti, ko sem pogledala osebo, pritrjeno nanjo. Seveda, bil je Maximus. »Spusti me,« sem zasikala. »Daj no, mali človek,« je dražil. »Samo obupaj. Podredi se in priznaj, da si nič na tej šoli.« Poglavje 6: Pravi alfa Sunkovito sem potegnila roko. "Tako mi je žal, da sem te polila z gorčico," sem znova potegnila. Nisem se premaknila z mesta. "Ampak ta neumna smrtonosna igra je pa res preveč!" Še enkrat sem potegnila in zapestje mi je zdrsnilo iz njegovega prijema. Spet sem jo popihala in se spraševala, kako dolgo bom zdržala, preden me spet ujamejo. Noge so me nosile in nosile, a mi je zmanjkovalo moči. Tuljenje in renčanje sta postajala vse glasnejša. Nato pa je skozi kaos zadonel hladen glas. "Dovolj." Vsi volkovi so se ustavili, nekateri so v bolečinah cvilili, drugi so še vedno šavsali s čeljustmi. Glas je bil v mojih možganih tako glasen, da sem padla na kolena in si z rokami pokrila ušesa. Zvenenje v glavi je prenehalo in pogledala sem navzgor. Čez polje je korakal moški v elegantnih kostanjevo rdečih oblačilih. Plapolala so nad travo, kot bi letel. Imel je dolge, valovite lase, zataknjene za ušesa. Oči je imel tako blede, da so bile videti bele namesto rumene. Čutila sem moč, ki je sevala od njega. Bila je ista moč, ki je v valovih vela od moje matere. Bil je pravi alfa. Ne le dedič kot vsi ostali na šoli. Eden od volkov zraven mene se je preobrazil nazaj v človeško obliko. Stal je pokončno, a roke so se mu tresle. "Profesor Lunerly," je začel. "Samo sodelovali smo v letošnjem lovu. To je tradicija—" "Ne govorite mi o tradiciji," je rekel moški v oblačilih. Njegov glas je zvenel kot žamet v mojih ušesih. "Tudi jaz sem obiskoval Akademijo Alfa." Pogledal je dol proti meni. "Česar pa nisem počel," je rekel, "je to, da bi se spravljal na brezvolčje." "Ampak bila je najšibkejša!" je ugovarjal drug v človeka preobražen volk. "In Kairos—" "Gospod Moonraiser bo dobil odškodnino za letošnji lov," je rekel profesor. "Ostali pa ste prosti in se lahko odpravite na popoldanski pouk." Nekaj volkov je poskušalo ugovarjati, a so na koncu obupali, ko so videli, kako so se ustnice profesorja Lunerlyja stisnile v tanko črto. Drug za drugim so se preobrazili nazaj v volčjo obliko in jo popihali čez kampus. Ko so vsi izginili, sem pogledala navzgor v svojega rešitelja. Ne bi mogel biti veliko starejši od mene, a dajal je tak vtis. Njegova drža je bila takšna, kot se pritiče nekomu visoke starosti in velike moči. Bilo je isto kraljevsko vedenje, kakršnega sem čutila okoli gradu, ko sem bila tam. "Hvala," sem tiho rekla. Moški je to komajda vzel na znanje, raje se je obrnil na peti in začel hoditi proti upravni stavbi. Enkrat se je ustavil, da bi preveril, ali mu sledim, nato pa mi pomignil, naj grem naprej. Dolgimi koraki sem prečkala travo, da bi dohajala njegov ritem. Šla sva po stopnicah in v stavbo. Profesor Lunerly me je vodil skozi temne hrastove hodnike v sobo. Čez vrata je bila v vijugasti pisavi napisana beseda "RAVNATELJ". Pomignil je proti stolu pred pisalno mizo in sedla sem nanj. On je sedel za mizo in proti meni nežno potisnil star telefon na številčnico. "Za vas," je rekel. Namrščila sem se, a sem dvignila slušalko telefona in si jo prislonila k ušesu. "Halo?" "Zora!" Bila je Victoria. Odlično. Točno to, kar sem potrebovala po tem, ko sem se ves dan borila za svoje življenje. "Vict — em — vaše visočanstvo," sem rekla, ko sem ujela pogled profesorja Lunerlyja. "Takšne formalnosti niso potrebne," je rekla Victoria. "Valentin je prijatelj družine." Ošvrknila sem profesorja Lunerlyja. Njegove ustnice so bile še vedno stisnjene v črto. Videti je bil neprijazen. Videti je bil brezhiben. "Prav," sem rekla v telefon in zategnila besedo. "Kako je torej potekal tvoj prvi dan?" je vprašala Victoria. "Em, no," sem si potegnila z roko čez obraz. "Nisem opravila teka. Zgrešila sem za kakšne četrt milje. Potem sem po nekem študentu polila sendvič. Kar je sprožilo lov, v katerem me je začela preganjati in poskušala ubiti truma jeznih volkov. In nato ga je profesor Lunerly končal in me pripeljal sem." Na pol sem se zasmejala. "Torej precej pestro." "Moj bog," se je nasmejala še Victoria. "Res si moja hči. Da povzročiš takšen nemir že prvi dan!" "Prepričana sem, da je bil tvoj nemir veliko bolj pozitiven kot moj," sem zarentačila. "No, seveda, ja," je rekla Victoria. "Princesa prestolonaslednica je začenjala svoje izobraževanje. Na drugi šoli kot njena mati! Zelo škandalozno." Zamomljala sem. Nisem bila prepričana, kaj hoče, da rečem. Obe sva za trenutek obsedeli v tišini, preden je Victoria zavzdihnila. "Si že spoznala katerega od kandidatov za zaročenca?" Prhnila sem. "Na žalost." "Na žalost!?" se je zgrozila Victoria. "O moj bog, sendvič." "Sendvič," sem ponovila. "Čeprav mislim, da je bil Maximus bolj jezen, ker sem ga porezala, kot pa ker sem ga polila z gorčico." "Porezala si ga?!" Victorie še nikoli nisem slišala tako presenečene. "Ljubi nebesa! Kaj za vraga te je nagnilo k temu!" "Bil je kreten!" sem ji vrnila. "Zabijal me je v tla med Osnovami. Govoril mi je, da sem ničvredna! Mojo brezvolčjost je uporabljal kot žaljivko!" Victoria je zavzdihnila. "Vse to se ne bi zgodilo, če bi izbrala snubca." "No, vesela sem, da ga nisem!" sem odrezala. "Vsi po vrsti so absolutni kreteni, ki očitno mislijo, da se svet vrti okoli njih." "In prav imajo!" je Victoria povzdignila glas. Bila sem šokirana. Še nikoli ni bila tako ostra z mano. Očitno se je tega zavedla, saj je spet globoko zavzdihnila. "Veliko se moraš še naučiti, Zora. Alfe Visokih tropov so zelo spoštovani. Tropa Wolfham in Moonraiser sta med temi Visokimi tropi. Že sama njihova imena zahtevajo, da se jim ljudje priklanjajo do tal." "To je tako neumno!" sem protestirala. "Naj si torej spremenim priimek v Luna in se začnem pretepati z ljudmi?!" Victoria je obmolknila. Sovražila sem, da sem vedela, kaj bo rekla. "Lahko bi," je tiho rekla. "To bi ti zelo olajšalo šolanje. Ljudje bi ti padali pred noge, namesto da bi te preganjali." Ponovno je obmolknila in spet zavzdihnila. "Toda preden se razkriješ, moraš izbrati enega od snubcev. Zaradi lastne varnosti." "Varnosti?" sem prhnila. "Ker, kaj, mi bodo ljudje poskušali zlesti v hlače, da bi prišli do prestola, če ne bom 'oddana'." "Točno tako," je rekla Victoria. Bila je povsem resna. Jaz pa sem se šalila. Še en vzdih. "Obljubim ti, da so vsi trije moški, ki sem jih izbrala, dragoceni in častni kandidati." "Dragoceni in častni, malo morgen!" sem rekla. Profesorju Lunerlyju so se razširile oči. "Arogantni in pretenciozni so. Ne potrebujem jih za 'varnost' in končala bom to neumno šolo brez priimka Luna." S tem sem odložila slušalko. Pogledala sem navzgor proti profesorju Lunerlyju. Eno obrv je imel radovedno dvignjeno. "Ali s svojo materjo vedno govorite v takšnem tonu?" Prhnila sem in se zgrudila nazaj na sedež. "Pustila me je gniti v sirotišnici osemnajst let. Victoria si to zasluži." Profesor je zamrmral in se naslonil nazaj na svoj stol. Zamišljeno je prislonil prste k ustnicam. Bili so dolgi in elegantni, tako kot njegov obraz. "Vaša mati je prosila, naj pazim na vas," je rekel. "Zato sem danes posredoval. Glede na vaš temperament, lahko sklepam, da bom moral to početi pogosto?" "Če me bodo vsi ostali pustili pri miru, vam ne bo treba," sem odrezala. "Torej, ja?" Zavila sem z očmi. "Najverjetneje." Profesor Lunerly je znova zamrmral. Začenjalo mi je iti na živce. Ti neumni ljudje in njihovi neverbalni komentarji. Vstal je izza mize in pomignil proti vratom. Sledila sem mu in hotela odpreti vrata, ko jih je njegova roka potisnila nazaj in zaprla. Stal je le centimeter od mene in gledal navzdol vame. Ujela sem več zlatih pegic v njegovih sicer belo-rumenih očeh. Videti so bile kot majhne pegice na njegovih šarenicah. Bile so nadvse čudovite. Njegove oči so uokvirjale dolge, rjave trepalnice, ki so plapolale ob njegovih licih. Začutila sem, da sem zaklenila pogled z njegovim. "Poskušajte se ne izpostavljati," mi je tiho rekel. "Zaradi obeh." "Ničesar ne morem obljubiti," sem mu odvrnila, še vedno z zaprtim pogledom. "Zdi se, da mi težave kar sledijo." "To pa res," je zamišljeno pripomnil profesor. Rahlo je odprl vrata in me pospremil ven. Njegove oči so bile še vedno uprte vame. "Princesa." "Profesor," sem odvrnila. "Princesa?" je rekel glas. Sunkovito sem dvignila glavo in zagledala Maximusa, ki se je naslanjal na steno pred mano. Bila sem ujeta.

Where the ad sends people

lp.novel-plus.com

🔥 Nadaljuj z branjem 🔥